TOPSHIT PHOTOGRAPHY blog

Photography, Fine Art, Wet Plate Collodion, Alternative photography

U3: TUKAJ IN TAM

leave a comment »


23. december 2003 ob 13:20
Ljubljana – MMC RTV SLO
V Moderni galeriji poteka U3 – 4. trienale sodobne slovenske umetnosti – Sašo Vrabič in Borut Peterlin, ki se predstavljata na razstavi, sta nam dovolila pogled v svojo intimo …

BORUT PETERLIN: Let nad šanghajskim gnezdom in U3 bo vse drugače
Novo mesto, četrtek, 25. december 2003

Končno! Zbudil sem se brez budilke ob pol šestih, kar pomeni, da se zopet počasi vračam v svoj bioritem. Naprej.

Letim naprej, a se vračam. V Evropo. Sedim v airbusu 340, vse je abstraktno in popolnoma nepredstavljivo. 11. četrtek. Naj še tako hitro tečem, ne morem izkusiti hitrosti 920 km/h, niti višine 11 km, saj je najvišje, kar se je povzpelo moje jadralno letalo, bilo 1850 m in menda je -55º C zunaj.

Anton Rop je prerezal vrvico in odprl razstavo Različnost enakega v Šanghaju. Pomembna razstava. 5. petek.

Spomnim se nekega julijskega jutra, ko sem se vzpenjal po stopnicah in razmišljal, da bi rad šel na Kitajsko. Saj sem se že namenil tam opraviti podiplomski fotografski projekt na gori Vu Dang v notranjosti Kitajske, a je odpadel zaradi sarsa. Sedaj se je polegel in rad bi šel. Saj ne takoj, enkrat. Recimo v roku petih let. In ponavljal molitev Ne pričakuj NIČ in dobil boš VSE!

Lahko pa let primerjam z dnevno sobo, kjer je naslonjač, TV in okno. Letim. Sedim v sredini. Škoda, rad gledam skozi okno, navzdol. 1. ponedeljek. Vsi ti mali avtomobilčki, vsak na svoji poti, a se gibljejo skupaj kot reka. Tudi sam sedim pogosto za volanom in vozim po tej isti cesti skrbi, tam daleč, doli. Hvala za ta pogled! Hvala za to perspektivo. Tako ničen in tako edinstven.

Nekaj ur pozneje me pokliče Tomaž in mi pove, da skupaj s Hujiqin in Nadjo pripravljajo razstavo Različnost enakega v Šanghaju. Vpraša me, ali bi sodeloval pri projektu. Začnem se smejati iz vsega srca in mu povem, da sem si danes zjutraj na stopnišču zadal plan, da v naslednjih petih letih obiščem Kitajsko. Pomembno je, kam usmeriš pogled. Hvala. V tišini se priklonim.

Sledilo je bučno ploskanje. Premier preda škarje in rdeči trak ter stopi naprej. Nadja ga popelje v prvo nadstropje, prav do mojih fotografij. Izmenjamo nekaj vljudnostnih fraz v slogu: »Šta je umjetnik htjeo da kaže?« Pokaže, katere fotografije so mu zelo všeč, in blaženo kimam. Nato pokaže fotografijo zbitega srnjaka in reče: »Ta pa ni dobra!« Z Nadjo se spogledava, nato me reši iz zagate s pojasnilom, da se ob petih zjutraj ne dogajajo samo lepe stvari. Cenim, da je povedal svoje mnenje. Seveda se ne strinjam, a treba je komunicirati.

»Ti si masiral dete, on pa mene. Kolcal je, pa sem poslušala s stetoskopom. Tudi srčka sem slišala. Topel dom sva midva zanj. Ljubim te, zlato moje! Vstajam v nov dan. Alenka« 9. torek.

Odvzema plin, 820 km/h. Vsi spijo. Brnenje motorjev čutim v trebuhu. Vzdihnem. Globlje. Počasi izdihujem zrak, sprostim glasilke in spuščam zvok v sozvočju motorjev. Letiva. Vsi spijo. Vi kar spite. Vse je v najlepšem redu, vse je OK. 11. četrtek.

2. torek. Namestili so nas v hotel, oddaljen le 10 minut hoda od čudovitega muzeja sodobnih umetnosti Doland, kjer bomo razstavljali. Naša skupinska razstava sodobnih umetnosti je prva v zgodovini Kitajske. Med dvaindvajsetimi Kitajci zastopamo Slovenijo avtorji: Hujiqin Wang, Tomaž Lunder, Andrej Zdravič, Nataša Prosenc, Mirko Bratuša, Irwin-i in jaz, kot kustosinja pa Nadja Zgonik. V celotni izkušnji izpostavljam dve stvari.

25. četrtek. Uroš Abram bo delal sprejemne na Famu akademiji in pride pred kosilom po nasvet in pomoč pri selekciji. Povem mu, da za uspeh ne zadostuje samo dobra fotografija. Da je potrebna predvsem dobra zgodba. Suverena, celovita in avtorska.

Roman Uranjek je nedvomno ena izmed boljših izkušenj, ki so se mi zgodile v Šanghaju. Pravi: »Za uspeh ne zadostuje samo dobra fotografija! Potrebna je predvsem dobra zgodba! Suverena, celovita in predvsem avtorska!« Četrtek, 4.

9. torek »Evo smo negovali otročička na materinski šoli. Ta je bil priden, malce plastičen, ampak sila nezahteven. Sprehajam peseta, je mrzlo kot pes. Hej! Danes je že jutri! Papa. Alenka«

Spuščam zakrilca, povečujem naklon. Zračna zavora stresa telo in le to, brez povečanja horizontalne hitrosti, tone navzdol. Počasi drsim nazaj. Gume zacvilijo najprej v Münchnu, nato še na Brniku.

V soboto, 13., si ogledam, kje bodo razstavljene moje fotografije na U3. Šok! Moja stena je dolga 22 m + 5 m stranska. Christine je izbrala le 15 fotografij in je zelo stroga glede spoštovanja svojih odločitev. Odločim se za različne velikosti. Skupaj ugotovimo, da je še vedno premalo fotografij, tako na dan odprtja pripravim še 23 fotografij. Ta dan je bil nekaj posebnega. 18. četrtek.

Navadno vstanem zelo zgodaj in si vzamem eno uro časa za jutranji sprehod in tai či telovadbo. Počasi začnem dan. Ne tokrat! Mudilo se je, da še zajtrkovat nisem uspel. Kljub temu sem ostal miren. Globoko sem dihal, se držal vzravnano in mislil samo na stvar, ki jo trenutno počenjam. Nisem pogledal na uro. Ko sem vse opravil, sem ugotovil, da sem celo zgoden. To je smisel tai čija, ohraniti mirno kri in reagirati zavestno, ustrezno.

Alenkica me čaka. Lepa je. Visoka nosečnost ji paše. Rada se imava kot še nikoli. Podpira me z vsem srcem, samo ne prenesem pogleda, ko ji povem, da me bo U3 razstava stala veliko več, kot sem mislil in da sem se moral zadolžiti. Otroka pričakujeva 8. februarja. Če bo fant, mu zagotovo ne bo ime France.

Druga stvar, ki sem si jo najbolj vzel na srce, je zgodba Irwinov, ko so jim galeristi zabičali, da jih bodo zastopali pod pogojem, da ne bodo nikoli, nikdar svojih slik podarili. Če bi se podarjena slika prodala pod ceno, bi to zelo negativno vplivalo na vsa njihova dela in njihov ugled.

Sam sem razdal veliko fotografij in z olajšanjem lahko rečem, da imajo vsi moji prijatelji vsaj eno mojo fotografijo, tako mi ne bodo zamerili, da sem spremenil načela. Pred kratkim mi je prijatelj dejal, da bi rad podaril nekomu mojo fotografijo in ga zanima, koliko me stane ena moja fotografija. Debelo sem pogledal in odvrne, da bi mi plačal stroške izdelave fotografije in mi s tem odprl možnosti za morebitno sponzorstvo. Odvrnil sem mu. Naj pomislim. Šolanje v Pragi je stalo štiri milijone tolarjev, podiplomski študij v Londonu šest milijonov tolarjev, oprema še dodaten milijon tolarjev, filmi so stali vsaj petdeset tisoč tolarjev in povečava konkretne fotografije stane šest tisoč tolarjev. Sedaj pa mi ti prosim povej, koliko me stane ena fotografija?

Trdim lahko, da sem s svojim Blanikom letel višje kot airbus, saj sem skozi okno iztegnil roko in se dobesedno dotaknil oblaka in nedvomno je bilo danes zjutraj hladneje, saj sem potreboval rokavice.

Vidiš ljuba Alenka, vse je v redu, vse je OK. U3 je danes in danes je vse drugače.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: